EGO IN INTUICIJA

Ego ni naš sovražnik, lahko bi rekla, da je naš otrok, ki smo ga ustvarili sami, ga vzgajali in mu dajali moč mi sami. Je pa res, da sedaj ugotavljamo, da je to zelo razvajen in trmast otrok, ki nam je »zrasel malo čez glavo«. Vendar svojega otroka ne sovražimo in se ne borimo proti njemu, saj s tem še bolj krepimo njegovo željo po moči in prevladi. Sprejmimo ga brez občutka krivde in ko ga sprejmemo, začne njegova pretirana moč popuščati. Ko ga nežno objamemo, ga razorožimo. Nič ne dosežemo s silo. Če pa prisluhnemo našim občutkom, začutimo in vemo, kateremu vodstvu prisluhniti. Intuicija je blaga, precizna, nikoli, res nikoli ne vzbuja občutka strahu, negotovosti in krivde. To so domena ega. Res pa je, da so to zelo subtilne ravni. Kadar se na nekaj odzovemo avtomatično, kadar nas pri odločitvah obhajajo razni dvomi in strahovi, smo prav gotovo v oblasti ega, saj nas vodi po že znani, tisočkrat preverjeni poti. Če pa prisluhnemo sebi, naši intuiciji, vso svojo pozornost usmerimo v občutja, takrat točno vemo, kaj je prav in kaj ne. Neprijetni občutki, nekakšna zategnjenost, dvomi, to so jasen dokaz, da smo v oblasti ega. Ko smo umirjeni in prisluhnemo tistemu prvemu impulzu, ki ga začutimo v srcu, to je intuicija. Oprimimo se tega blagega občutja, kajti ko prične delovati naš um, naša zavest, ko začnemo dvomiti, tehtati, analizirati in podobno, smo že v oblasti ega. Je pa vedno naša odločitev, kateremu glasu bomo prisluhnili.